Najmlajši Rutarški planinci na Pokljuki
Mladinski odsek Planinskega društva Gozd Martuljk je enajstega in dvanajstega septembra 2004 organiziral tabor svojih najmlajših članov na Pokljuki. Tabora se je udeležilo 17 otrok.
V soboto 11. septembra, smo se zjutraj zbrali na običajnem mestu, nato pa se z osebnimi avtomobili odpeljali proti Pokljuki.
To sobotno jutro je bilo nekaj posebnega. Otroška razigranost, vznemirjenost, pričakovanja in radovednost so se odražali prav na vsakem koraku. Tudi nekaj solzic je bilo opaziti,vendar so se hitro posušile.
Prvi cilj našega dvodnevnega tabora je bil vzpon na Debelo peč (2014 m).Po končanih pripravah na turo smo krenili proti Blejski koči na planini Lipanci. Tam smo imeli krajši postanek, nato pa nadaljevali pot po markirani poti proti vrhu. Med potjo smo opazovali naravo, se pogovarjali o rastlinah in živalih gorskega sveta. Izvedeli smo, kako pomembne so markacije in na kaj je treba paziti na planinskih poteh.
Sonce je močno pripekalo, zato smo bili počitka pred vrhom in v senci zelo veseli. "Sladki vitamini" so nam dali energijo, da smo lahko nadaljevali pot proti vrhu Debele peči.
Vsi smo bili presrečni in zadovoljni, da smo osvojili "dvatisočak". Nagrajeni smo bili s čudovitim razgledom po okoliških vršacih. Najbolj pa nas je očaral naš najvišji vrh Triglav.
Na prepadno odsekanem vrhu Debele peči je bilo ta dan malo prostora. Veliko je bilo tudi drugih obiskovalcev. Zaradi nevarnosti zdrsa smo se posedli nekoliko nižje in pričeli z malico. Nahrbtniki so bili prave zakladnice priboljškov, ki smo jih bili deležni prav vsi. Po malici je sledil vpis v vpisno knjigo in krst vseh tistih, ki so bili prvič na Debeli peči. Pred odhodom smo skupaj zapeli Kekčevo pesem. S pesmijo smo navdušili vse obiskovalce in ob koncu poželi prisrčen aplavz.
Počitek na vrhu je hitro minil. Pripraviti smo se morali za odhod si zavezati čevlje, pospraviti nahrbtnike ter poslušati navodila naših vodnikov, ki so nas opozorili na previdnost tudi ob povratku.
V poznih popoldanskih urah smo se vrnili v Šport hotel na Pokljuki, kjer smo prespali. Pred in po večerji smo imeli zabavne, družabne igre za otroke in tudi za vse odrasle udeležence.
Naslednji dan smo odšli po naravoslovni učni poti okoli šotnega barja Goreljek. Tu je bilo nekoč jezero, danes pa so na tem mestu tla poraščena s šotnimi mahovi na katerih uspevajo značilne visokobarjanske rastline. Videli smo, da ruševje uspeva tudi na barju in ne samo med skalami. Ustavili smo se ob vsaki informacijski tabli in prebrali njeno vsebino.
Po končanem ogledu je bil ponovno čas za šport in zaključek igre Skriti prijatelj. Vsak izmed nas je imel skritega prijatelja. Risbice, cvetje in drobne pozornosti so nas zbližale. Postali smo dobri prijatelji, zato smo se težko razšli. Sklenili smo, da tabor ponovimo v prihodnjem letu.
Program tabora je pripravila Irena Jerovšek, ki pa se nam zaradi bolezni ni mogla pridružiti. Hvala vsem našim spremljevalcem in vodnikom, posebej pa še Ines, Nadji, Mojci, Sari, Primožu in Matevžu.
Gozd Martuljek, 29.10.2004
Oti Mertelj