Ogenj v Alpah - luč, ki opozarja
Sobotno jutro je bilo precej turobno, oblačno in napovedoval se je deževen dan. Celo dopoldne smo pogledovali skozi okno in nazadnje se nas je nebo usmililo. Oblaki so se začeli trgati in na Dolino je posijalo sonce. Napolnili smo nahrbtnike, vzeli naglavne svetilke in se zapeljali v Srednji Vrh.
Kar lepo število se nas je zbralo. Napovedoval se je lep večer, zato smo hitro vzeli pot pod noge in jo mahnili proti Vošci. Vrh, ki te nikoli ne razočara. Ko ga osvojiš enkrat, se želiš vrniti vedno znova, v vsakem letnem času. Vedno enak, pa vendar vsakokrat drugačen.
Pot nas je kot po navadi peljala mimo karavle, pa do Merkeljnove kmetije in naprej po senožeti in v gozd. Ob prijetni družbi smo hitro dosegli cesto v Železnico, kjer smo dohiteli drugo skupino. Skupaj smo zagrizli v breg. Dolina je že počivala v mraku, po vrhovih se je še razlivala svetloba zahajajočega sonca. Ko smo dosegli vrh, pa je sonce že počasi tonilo in obarvalo nebo v škrlatne barve.
Ko je sonce izginilo za obzorjem, smo si privoščili nekaj za pod zob, se prepustili tišini noči in čakali. Na Ogenj v Alpah, na simboličen prižig luči na vrhovih, na luč ki opozarja…Postajalo je temno in prve lučke so zasvetile v temno noč. Stopili smo v skupino in visoko dvignili naglavne lučke, vsak s svojo mislijo in željo, da se lepota in prvobitnost alpskega sveta ohrani in nas še dolgo navdušuje.
Pred nami je bila še pot v dolino. Previdno smo se v koloni pomikali po strmem bregu. Na Jureževi planini smo se za trenutek ustavili in se zazrli v nebo. Nebo polno zvezd, velikih in majhnih, svetlih, žarečih in migetajočih…
Napovedana je bila tudi super luna, zadnja v letošnjem letu. Pa se kar ni hotela pokazati. Ko pa smo se bližali Srednjemu Vrhu nas je le obiskala. Bila je res super, kot vse kar smo ta večer doživeli…
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
||
Galerija uporablja FotoGalerie_XH