Pokljuška soteska
Na dan, ko je bil napovedan izlet, nam jo je zagodlo vreme. Ker pa se tako mikavnemu cilju nismo želeli odpovedati, smo izlet prestavili in v sončnem nedeljskem jutru nas je prevzela že vožnja po dolini reke Radovne. Od parkirnega prostora nad vasjo Krnica pa smo vzeli pot pod noge.
Začnemo po gozdnatem dnu soteske ob potoku Ribščica, ki se kmalu izgubi. Dva kilometra dolga suha soteska je nastala pred 10.000 leti, ko se je umikajoči Pokljuški ledenik zajedal v apnenčasto kamenino. Bujno rastje je ujeto med visoke stene s številnimi luknjami. V eni od stranskih dolin lahko močno deževje in obilica snega ustvari celo 22 m visok slap, ki ga je le redko moč videti.
Opazimo naravni most, ki so ga ustvarile skale, ki so se zagozdile v ozki soteski. Kmalu prispemo do razcepa z oznako Pokljuška luknja desno in levo Galerije. Zavijemo levo in pridemo na konec poti. Vsaj tako se nam zdi, ko nas z vseh strani obdajale samo visoke neprehodne stene.
Zgodovina pa nas uči, da je v prvi polovici 20. stoletja v te kraje prišel na lov kralj Karadjordjević in zanimalo ga je, kje v soteski se izgublja divjad. V soteski so našli ozek prehod in že leta 1930 postavili lesene mostove in jih poimenovali Galerije kraljeviča Andreja. Od tu se med skalami povzpnemo po ozkih stopnicah in pred nami se soteska razširi.
Hodimo med visoko praprotjo, značilno za ta svet, imenovano peruša… Nadaljujemo med bukvami, gorskim javorjem, visokimi smrekami, črnim gabrom in pod njimi bogato podrastje, ki ga dosegajo posamezni sončni žarki.
Sotesko zapustimo, ko dosežemo staro pokljuško cesto. Privoščimo si kratek počitek z malico, obrnemo smer in že nadaljujemo proti Stari Pokljuki. Med s soncem obsijanimi cvetočimi travniki in v senci gozdov se začnemo prav hitro spuščati proti Pokljuški luknji.
Pokljuška luknja je velika jamska dvorana z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni. Po pripovedovanju naj bi bila v luknji skala, imenovana Prižnica. Spomin na Primoža Trubarja, ki naj bi se v 16. stoletju zadrževal tudi v soteski, ko je s somišljeniki bežal v Nemčijo.
Še kratek spust in že dosežemo stezo ob potoku Ribščica, ki nas pripelje na izhodišče. Zadovoljni in polni lepih vtisov se odpeljemo proti domu. Saj je povsod lepo, vendar je doma še vedno najlepše.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Galerija uporablja FotoGalerie_XH