Maša v Jasenjah
Gore vabijo. Tako lepe in skrivnostne. Tako tihe in spokojne v jutranjem soncu in mogočne v srebrnem siju noči. In tako nedostopne v objemu nevihtnih oblakov, ko grom odmeva med stenami in se hudourne vode zlivajo v dolino.
Gore nas prevzamejo. Tihe in spokojne, ko skrivajo svoje lepote. Glasne in nedostopne, ko sproščajo svojo moč. Gore imajo dušo in energijo, ki brez besed vabi v svoj objem.
Mnogi se podajo v gore. Za mnoge so gore vir preživetja, mnogi se v gorah sproščajo, krepijo moč in duha. Utrujeni in zadovoljni se vračajo domov. In vedno znova se spet vračajo nazaj.
Včasih pa se zgodi, da jih gora noče izpustiti iz svojega objema. Svoj prijazni obraz spremeni v prežečo nevarnost. Nič ne vpraša kdo in kdaj, kot da nas opozarja na minljivost življenja in mogočnost svojega obstoja. Pesnik dr. Janko Čar je v eni svojih pesmi v spomin zapisal:
Zemljo slovensko si ljubil z žarom srca,
julijske vode, smučin srebrnenje,
tihe gozdove in stene previsnih gora,
njej si podaril najdražje - življenje.
In ob kapelici Marije Snežne na planini Jasenje stoji spomenik vsem domačinom in planincem, ki so izgubili življenje v gorah. Pri opravljanju dela ali pri iskanju lepot v domačih gorah so pustili svoje skrite sledi. In prav njim je bila tudi letos posvečena maša v kapeli, ob kateri stoji spomenik.
|
|
|
|
|
|
Galerija uporablja FotoGalerie_XH