Kresišče
Bilo je lepo sobotno jutro, ko smo se zbrali na parkirišču pri penzionu Špik in se z avtomobili odpeljali v Srednji vrh. Tam se nam je pridružilo še nekaj pohodnikov in prijetna družba navdušenih planincev se je podala na pot.
Gozdna cesta nas pelje skozi gozd, z vseh strani se nad nas sklanjajo dišeči, zlatorumeni cvetovi nagnoja, pod cesto slišimo prijetno šumenje potoka Hvadnik in prav hitro je pred nami lovska koča Za lepim vrhom.
Po kratkem počitku nadaljujemo po stmem kolovozu do planine Grajšca. Stopamo po cvetočem pašniku ob majhnem bajerju kjer opazimo številne luknje. Seveda, planina je domovanje svizcev. Zato nam je Smolejev Lojz iz Srednjega vrha, planinec, lovec in gozdar, pove nekaj zanimivosti o tem glodavcu, ki v naših krajih ni avtohtona vrsta, ampak je bila naseljena nekje v letu 1970.
»Svizec je glodavec in spada v rod veveric.. Njegovo latinsko ime je mormota-mormota. Njegov življenjski prostor je nad zgornjo gozdno mejo, najraje naseli alpske pašnike, kjer lahko koplje rove za svoje bivanje. Izkopljejo več rovov, najmanjša globina je 2 m, dolžina pa tudi do 5 m. Samo en rov je glavni, kjer prezimujejo in se razmnožujejo, stranski rovi služijo počivanju, vanje izolirajo bolne in jih zasujejo, uporabljajo jih tudi za iztrebljanje. Okrog glavnega rova izkopljejo manjše pomožne rove, kamor se lahko hitro umaknejo če jih napade orel ali lisica. Ob glavnem robu je stražar, ki z močnim piskom opozori na nevarnost, da se lahko hitro skrijejo v najbližje rove.
Svizec je rastlinojed, med travo pa poje tudi kakšno žuželko. V septembru, pred zimskim spanjem natrgajo hrano, jo pred glavnim rovov posušijo in jo znosijo v rov. V začetku oktobra se odpravijo na zimsko spanje in takrat tudi spraznijo prebavni trakt. Prezimujejo najmanj sedem mesecev in njihovo življenje je odvisno od tolšče, ki jo pridobijo s poletno pašo.
Skupaj prezimuje več družin, do 15 osebkov. Njihov utrip se upočasni na do 20 utripov na minuto, prav tako se upočasni tudi dihanje. Prebujajo se okrog prvega maja. Ko se prebujajo je njihova prva hrana suha trava, na kateri so spali. Če je zima dolga in zunaj ni kopno se lotijo svojih slabotnih osebkov, v skrajnem primeru pa se morajo seliti v nižje kraje, kjer nimajo svojih rovov in jih močno ogrožajo orli in lisice « konča svoje pripovedovanje in še doda, da jim lahko pomagamo tudi tako, da jim ob rov položimo senožetno seno.
Pogled se nam ustavi še na Stari planini in nadaljujemo desno proti strmemu grebenu, ki nas pripelje na travnat vrh Kresišče. Iz vrha so se odpirali pogledi v neskončna obzorja. Ni besed, s katerimi bi lahko opisali lepoto, ki se je razprostirala pred nami.
Po malici iz nahrbtnika smo se podali na lepo grebensko stezo v smeri proti Jepci. Nekje na pol poti smo z grebena zavili desno in prispeli do sedla nad planino Grajšco in nadaljevali do Velike Trate, od koder smo se spustili na kolovoz ki nas je pripeljal Za lepi vrh in naprej po gozdni cesti v Srednji vrh.
Vsi smo si bili edini, da nas Karavanke nikoli ne razočarajo in da jih vedno znova radi obiščemo.
Galerija uporablja FotoGalerie_XH
