Kamniški vrh
Tokrat nas je pot peljala na sever Slovenije, v Kamniško - Savinjske Alpe. In ker se po jutru dan pozna, smo se kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi podali na pot. Mimo Kamnika in Županjih njiv, kjer se severno nad vasjo dviguje Kamniški vrh.
Kljub ne pretresljivi nadmorski višini deluje vrh veličastno. Strma pobočja pokrita z gozdom in senožetmi se zdijo skoraj nedostopna. Vendar pa na travnat vrh vodijo številne poti.
Peljemo se mimo vasi Bistričica in Klemenčevo do vasice Slevo, kjer se po makadamski cesti zapeljemo do kamnoloma in se parkiramo. Majhna, vendar po letih in srcu mlada skupinica se neustrašno poda v gozd in se zagrize v strmo pot, ki nas kmalu pripelje do lepo vzdrževane lovske koče. Zavijemo levo, na ozko, razgledno stezo med visoko travo in nizkim grmičevjem. Do grebena strmina ne popušča in pozorni moramo biti na vsak korak. Po grebenu hitro dosežemo vrh s skrinjico in vpisno knjigo. Vrh je malo zaraščen, če pa nadaljujemo le nekaj metrov po grebenu dosežemo razgledišče, ki ponuja nepozabne poglede.
V bližini je med drevjem skrit majhen lesen bivak, ki je prijetno zavetje utrujenemu planincu. Mi smo na njem našli tudi zapis o Kamniški ali Slevški roži, mogočnem kamnitem plazu, ki se spušča iz Kamniškega vrha proti dolini. Prekrit je z velikimi skalami in od daleč je videti kot roža. Legenda o nastanku pravi takole:
» V starih časih so bili nekakšni lintverni (zmaji). Tam nekje je lintvern ven skočil. To so prej vedeli, da bo nekje skočil, so ga slišali, ko je bil notri, da je žvižgal ali kaj, ne vem. Na eno stran bo prišel ven: na ono stran, na Korošico, ali bo pa tukaj, na kamniško ven prišel. To so vedeli, da bo prišel nekje ven, niso pa vedeli kje.
Potem je pa na kamniško stran prišel ven. Včasih so pa takole rekli, če je ven skočil, da je vse za njim drlo toliko časa, da ga je podsulo. Na ta način je Slevška roža nastala.«
No ja, na vrhu sicer še ni ropotalo, vendar so se od zahoda že bližali temni oblaki. Oprtamo nahrbtnike, s pogledom objamemo v prosojno meglico ovito dolino in zapustimo naš vrh. Vračamo se po »direktni«. Pozorno stopamo po strmini dokler ne dosežemo položnejših travnikov, kjer malo pospešimo, da nas ne ujame dež.
Prijetno utrujeni se še enkrat ozremo v hudo strmino, pred nami pa je že naše izhodišče, kamnolom. Navdušeni nad turo, polni lepih doživetij in spominom zaključimo naš izlet.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Galerija uporablja FotoGalerie_XH