• Dvakrat poševno (Simona Jeglič)
     
  • Megleno okno (Andrej Žemva)
     
  • Daleč je obzorje (Tadeja Zupančič)
     
  • Ledena Galerija (Andrej Žemva)
     
  • Deroči Hvadnik (Simona Jeglič)
     
  • Pot (Andrej Žemva)
     
  • Vrhovi nas Soriško planino (Simona Jeglič)
     
  • Belina (Tatjana Perovšek)
     
  • Klopca v snegu(Mavrinc) (Simona Jeglič)
     
  • Prebujena Riglica (Andrej Žemva)
     
  • V zasneženi deželi (Simona Jeglič)
     
  • Snežni val (Andrej Žemva)
     
  • Ko se poti ločijo (Simona Jeglič)
     
  • Meglena obala (Andrej Žemva)
     
  • Od Dovške babe do Sola in naprej… (Simona Jeglič)
     
  • Zimski pastel (Andrej Žemva)
     
  • Špik (Simona Jeglič)
     
  • Snežni oltar (Mala Mojstrovka) (Andrej Žemva)
     
  • Altemaver v snegu (Simona Jeglič)
     
  • Junaki zime (Andrej Žemva)
     
  • Dela se dan (Tatjana Perovšek)
     
  • Jurežev slap (Simona Jeglič)
     
  • Radovednost vrh skale (Tadeja Zupančič)
     
  • Dolina pod Jalovcem (Simona Jeglič)
     
  • Kristali (Andrej Žemva)
     

Osolnik

Napovedane so bile Kofce in seveda štruklji v domu na planini. Pa nam je zagodlo vreme, sneg se je še kar držal na karavanških vrhovih, zato smo se odločili za pohod na Osolnik.

Osolnik, ali Osovnik, kot mu pravijo domačini, je razgleden vrh na južnem delu Sorškega polja. Na njegovem 858 m visokem vrhu stoji cerkev Sv. Mohorja in Fortunata, ki jo obkrožajo mogočna stara drevesa. Vse naokoli pa čudoviti pogledi na Polhograjsko hribovje in delno Kamniško-Savinjske Alpe.

Na pot smo se odpravili v ne prav zgodnjih jutranjih urah izpred penziona Špik. Za slaba dva avtomobila pohodnic, z vodnicama Simono in Majdo. Odpeljali smo se proti Škofji Loki in naprej proti Sori, kjer smo parkirali naša konjička pod cerkvijo Sv. Štefana. Kar takoj smo zagrizli v hrib. Vzpenjali smo se po lepo uhojeni stezici skozi gozd in se držali desne smeri, da ne bi zgrešili prvega cilja, vrha Hom (715 m). Na vrhu nas je pričakala klopca in tudi vpisna knjiga. Razgledi se tokrat niso odpirali daleč na Gorenjsko, prav skrivali se pa tudi niso.

Po obveznem vpisovanju in slikanju smo spet vzeli pot pod noge. Tokrat malo navzdol, pa malo navzgor, zadnji del poti pa v kar hudo, a kratko strmina, ki nas je pripelje na travnati vrh s cerkvico. Stara legenda pripoveduje, da se je sv. Mohor, ki je potoval iz Panonije v Oglej in Rim ustavil tudi na Osolniku in zato je bila na tem mestu postavljena romarska cerkvica. Pravijo da stopinje sv. Mohorja lahko še danes vidimo na severnih pobočjih.

Me jih nismo iskale, smo se pa posedle po okoliških klopcah in si privoščile malico iz nahrbtnika. Ker se tako želeni sonček ni hotel pokazati, smo se počasi odpravile proti dolini. Tokrat smo obšle Hom in po malo bolj zložni poti kaj hitro prišle na parkirišče.

Naš pohod smo zaključile v čolnarni ob Trbojskem jezeru, ki je nastalo ob zajezitvi reke Save, ko so gradili HE Mavčiče. Čolnov sicer ni bilo, privoščile pa smo si čudovite domače tortice. Tudi za ta užitek se je splačalo na čudovit izlet!

Čeprav so bile tortice in družba nebeške, se štrukljem še nismo čisto odpovedale. Enkrat bodo že prišli na vrsto!

Osolnik Osolnik Osolnik
Osolnik Osolnik Osolnik
Osolnik Osolnik  

Aktualno

Pridružite se nam pri ustvarjanju lepih utrinkov iz narave. Več...

Pravila Planinskega društva Gozd Martuljk. Več...

Namenite del dohodnine dobri stvari. Več...

Koledar

<< Marec >>
Po To Sr Če Pe So Ne
  1 2 3 4 5
6 7 8 9 10 11 12
13 14 15 16 17 18 19
20 21 22 23 24 25 26
27 28 29 30 31  

Vreme