Mirna gora
Po ljudskem izročilu je v votlini pod vrhom gore živel zloben zmaj. Ko je v dolini nastopila žetev in je grozdje dozorelo, je zmaj začel bruhati hudourne oblake, padala je debela toča, veter je zavijal okoli vogalov celih sedem let. Pridelek je bil uničen, nastopila je lakota in ljudje so se po pomoč obrnili k sv. Frančišku Ksaverju, varuhu pred vremenskimi ne prilikami. Zazidali so zmajevo votlino in na njenem mestu leta 1743 zgradili cerkev. Odtlej zmaj ni več bruhal in ljudje so radi zahajali na to mirno goro, ki je bila do 2. svetovne vojne tudi romarska pot.
Zato smo se na lepo oktobrsko nedeljo iz mrzle Gorenjske odpeljali proti krajem jugovzhodne Slovenije. Naš cilj je Mirna gora (1047 m), najvišji in lepo razgleden vrh Bele Krajine na obrobju Kočevskega Roga.
Naš vodnik Tone nam je pripovedoval: »V 13. stoletju so bila ta obsežna gozdnata območja neposeljena, zato so ortenburžani sem naselili kmete iz nemške Koroške in južne Tirolske. Konec 19. stoletja jih je tu živelo okoli 28 000. Živeli so v 177 vaseh. Kasneje so se zaradi revščine začeli množično izseljevati v ZDA. Leta 1940 jih je tu živelo le še 12.500. Po dogovoru med Hitlerjem in Mussolinijem pa so po letu 1941 tudi ti začeli preseljevati v Posavje, Krško in Brežice. Leta 1945 nemško govoreči Kočevarji niso bili več zaželeni v SFRJ, na to območje so naseljevali Slovence in predstavnike drugih narodov Jugoslavije.
Večina vasi niso nikoli obnovili, od 128 cerkva jih je ostalo 28, v Sloveniji živi sedaj le še okoli 1000 potomcev Kočevarjev in le 20 se jih je izreklo za nemški materin jezik. Po osamosvojitvi Slovenije pa je bilo ustanovljeno društvo za ohranitev kulturne dediščine Kočevarjev.«
Ob zanimivi pripovedi smo se iz vasi Vrčice skozi vas Blatnik in mimo opuščene vasi Škrilj povzpeli na vrh Mirne gore. Sam vrh ni preveč razgleden, zato smo se spustili do cerkvice, ki je bila med vojno v celoti požgana. Po vojni so njen zvonik preuredili v razgledni stolp, leta 1993 pa so delno obnovili tudi cerkvico. Ob lepem vremenu je iz stolpa lepo vidna Bela krajina z okoliškimi hribi in del Hrvaške. Nam so razglede sicer zastirale rahle meglice, pa zato nismo nič manj zaznali mogočnih razsežnosti dežele pod nami.
Pod cerkvijo je planinski dom, kjer smo napolnili lačne želodčke in jo po kratkem počitku mahnili proti izhodišču. Pot nas je peljala mimo lepo urejenega zeliščnega skalnjaka in po zanimivi gozdni učni poti do središča vasi Planina. Nadaljevali smo po makadamski cesti do cerkvice sv. Elije ob kateri je tudi kočevarsko pokopališče, mimo razvalin vasi Kleč do naših jeklenih konjičkov.
Polni lepih vtisov se v večernem mraku vračamo proti domu. Preživeli smo čudovit dan v spokojnosti divjega gozdnega prostranstva.
Galerija uporablja FotoGalerie_XH
