Kurji vrh
Naš tokratni cilj je Kurji vrh. Razgledni vrh kot nalašč izbran za naš cilj v okviru akcije »Živi zdravo za zabavo«, ki jo društvo že nekaj let organizira v jesenskem času. Hkrati pa smo z vzponom nanj obeležili tudi sedemdeset let delovanja društva.
Osamelec kot gorski stražar nadzoruje strme in krušljive stene Martuljkove skupine. Nanj vodita dve poti, ena iz Gozda Martuljka in druga iz Kranjske gore, oziroma od jezera Jasna. Obe sta nemarkirani, označeni zgolj s posameznimi možici.
Bil je pravi jesenski dan. Sonce je sramežljivo kukalo izza oblakov, ko smo se iz Jasne mimo vikendov pripeljali do manjšega parkirnega prostora ob grabnu. Tu nas je prvi možic že usmeril v gozd, kjer se pot v dolgih in strmih okljukih vije navzgor. Vmes se steza malo položi, za nami ostaja bukov gozd, pot pa postaja vse bolj strma. Gozd se redči, počasi preide v rušje in previdno se vzpenjamo, saj so nekatera mesta kar malo izpostavljena. Vrh dosežemo prav iznenada, ko dosežemo travnat prostor in se nam odprejo razgledi na vse strani.
Prav neverjeten je pogled na doline treh dežel – Zgornjesavsko, Ziljsko in Kanalsko. Mogočni Špik je videti tako blizu, da bi ga lahko skoraj ujeli v dlani in pod nami domači kraj. Pogled objame greben Karavank z vrhovi, pašniki in globokimi zajedami hudournih potokov.
Vzeli smo si čas in se naužili lepot, ki so nas obdajale. In seveda smo si privoščili tudi dobro malico iz nahrbtnika. Prav nikamor se nam ni mudilo. Vse lepo pa se enkrat tudi konča in naši vodnici Mojca in Simona sta nas opozorili, da se bo treba počasi vrniti v dolino.
Vračali smo se po isti poti in si tokrat privoščili tudi razglede. Bili so drugačni, verjetno tudi zato, ker smo si vzeli več časa za opazovanje, saj so trenutki, ki jih doživiš na takšnih poteh neponovljivi.
Polni energije smo prišli v dolino in si obljubili, da bomo na Kurji vrh še prišli, tja gor kjer domujeta mir in samota.
Galerija uporablja FotoGalerie_XH
