Jezerski Stog
»V hribe moraš zgodaj, da te ne ujame nevihta« radi pripomnijo starejši planinci. In tako smo se še v mraku odpravili iz domačega kraja proti Bohinju in naprej do planine Blato, kjer nas je že pričakalo zgodnje jutranje sonce. Jeklenega konjička smo zamenjali z gojzarji in vzeli pot pod noge. Naš tokratni cilj je v osrčju Fužinskih gora. Nad planino Krstenica se dvigajo trije razgledni vrhovi. Bohinjci so jih poimenovali po kozolcih (stogih). Nad planino Krstenica je Krsteniški ali Mali Stog (1879m), nad opuščeno planino Jezerce se dviga naš cilj Jezerski Stog (2040 m), najvišji pa je Prevalski Stog (2075m).
Naša mala četica z vodnico Simono, se je že na začetku spopadla z jeklenico. Le toliko, da smo obšli skalo nad cesto, nato smo nadaljevali po čisto novi in strmi vlaki. Kmalu smo zavili na stezo, ki je vodila skozi gozd v strm breg. Prvi počitek in lep razgled se nam je ponudil pri lovski koči. Ko smo zapustili gozd, se je pred nami odprl pogled na planino Krstenica v jutranji rosi, obsijano s soncem.
Pod Krsteniškim Stogom nadaljujemo do planine Jezerce. Pred nami dvatisočaki Adam in Eva – v svojem rajskem domu, skrajno levo Ograde in Prevalski Stog, desno Jezerski Stog. Vse okoli nas cvetoči travniki, nad nami pa bele meglice in modro nebo. Vrhovi se sramežljivo skrivajo v oblakih, cvetje se bahavo razkazuje v vseh odtenkih mavrice, omamni vonji nas opajajo, čutimo hladne sape, ki se vrtinčijo okoli nas. Tu se je čas ustavil. Ali smo v raju?
Sence nas prebudijo, sonce je zakril temen oblak. Čas je da gremo na naš vrh. Hodimo po mehki travi, med belimi skalami in opazujemo cvetoče odeje. Vrh. Zastrti razgledi, med njimi svetle lise, ki dajo slutiti neizmerno lepoto narave. Občutek da smo del okolja in misel se strne v poezijo, ki mora odjadrati v domači kraj. Simona je sporočila:
Dobro jutro, dober dan,
Pozdrav pošiljam prek hribov in poljan.
V Zgornjih Rutah naj se ustavi,
našo predsednico Oti lepo pozdravi.
Težko smo se odpravili z vrha. Vračali smo se po isti poti. Na planini Jezerce so nas zdaj že pozdravljale krave, ki so se napajale in poležavale ob koritu. Sonce je bilo že visoko in hvaležni smo bili, da smo se na pot odpravili tako zgodaj.
Za nami je bila čudovita tura. Malo utrujeni, pa vendar polni lepih vtisov smo si bili enotni, da se je splačalo. Nič ni lepšega kot biti v dobri družbi in deliti občutke. Bilo bi lepo, če bi bila naša četica malo daljša. Morda že naslednjič.
Galerija uporablja FotoGalerie_XH
