Špik
Pravimo, da mora vsak »ta prav Slovenc« vsaj enkrat na Triglav. Za planince iz Rut pa velja, da morajo najmanj enkrat v življenju stati na vrhu Špika. Že sam pogled na to visoko piramidno goro, ki s svojim ošiljenim vrhom kipi v nebo, zbuja domišljijo in občudovanje. Ko pa stojiš na vrhu so občutki nepojmljivi.
Skrivnostna in divja devetstometrska trikotna stena je ostala nedostopna vse do leta 1926, ko se je vanjo odpravila izvrstna plezalka Mira Marko Debeljak in jo v navezi s soplezalcem Stanetom Tominškom uspela osvojiti po težki direktni smeri. Le nekaj let kasneje, leta 1931, je uspelo še eni neustrašni plezalki Pavli Jesih, v navezi z Jožetom Lipovcem, preplezati skalaško smer v severni steni Špika. Še danes je stena dostopna izključno izkušenim planincem.
Drugačen, pa še vedno markanten in osupljiv je videti Špik iz Krnice. Pobočja so še vedno strma, a lažje dostopna. Prvi je vrh v spremstvu vodnikov osvojil leta 1886 Julius Kugy*. Danes peljeta na vrh dve markirani poti, ki ju vzdržuje naše društvo in po katerih smo Špik osvojili tudi ob letošnji sedemdesetletnici.
Še v temi smo odrinili iz domače vasi, se odpeljali do parkirišča pri Ruskem križu in naprej peš do koče v Krnici. Ustavili smo se le toliko, da smo dobro oprtali nahrbtnike in naša pisana in številčna druščina se je že podala na pot. Za našo varnost so skrbeli vodniki Tone na čelu kolone, pa Majda za spodbudo na sredini in na koncu kolone Gusti. Steza se je vztrajno vzpenjala. Navduševalo nas je prebujajoče se jutro in pogledi na znane domače vrhove in oddaljene tuje gore. Odlično razpoloženi smo dosegli Lipnico. Pred nami je bil plezalni del poti. Previdno smo se gibali ob jeklenici in se oprijemali klinov. Naš najmlajši pohodnik, desetletni Tristan pa je korajžno hodil v navezi s svojim očetom.
Dosegli smo vrh. Malo utrujeni, vendar ponosni in očarani nad občutki, ki so nas prevzeli. Z nami je bil tudi duhovnik Pavel Juhant, ki je na vrhu Špika prvič v zgodovini bral mašo. S seboj smo prinesli tudi novo vpisno knjigo in seveda smo se prvi vpisali vanjo. Tristan pa je dobil v last tudi Dnevnik Slovenske planinske poti, kamor je že lahko pritisnil prvi žig.
Kar težko smo zapustili vrh, vendar je bila pred nami še dolga pot v dolino. Odločili smo se za sestop čez Kačji graben. Na sedlu zavijemo na strmo, širno melišče. Previdno in dokaj hitro dosežemo gozdno mejo. Strmina na gozdni stezi ne popusti, večkrat naletimo na različna varovala, ki so zelo dobrodošla. Marsikdo se seznanja tudi z zakonom privlačnosti zemlje, ko ponagaja mokra skala ali vlažna korenina na poti.
Še nekaj korakov in dosežemo dolino. Objame nas hlad ob Pišnici, mrzla pijača pa nas ponovno napolni z energijo. Ozremo se proti našemu vrhu. Kako daleč je videti, pa vendar vsem, ki smo ga dosegli tako zelo zelo blizu…..
Galerija uporablja FotoGalerie_XH
* Peter Mikša: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje (povzeto po Kajzelj, Drofenik, Naš Alpinizem); Zgodovinski časopis, Ljubljana 67/2016(148). Št. 3 -4, str 390-405, cit 62 (14.06.2019)